MOJCA BALOH

Mojca Baloh

V svojo dušo sem začela zares gledati leta 2010, ko sem prvič v življenju prijela za čopič in si nisem mislila, da se bodo krila tako na široko odprla. Duša se je začela jasniti, kristalizirati in mi začela kazati pot.

V dveh letih me ni premamilo nič drugega kot čopič in platno. Lotila sem se poslikave pručk, tekstila in stekla. Najboljši občutek pa je bil takrat, ko so otroci z odprtimi usti in iskricami v očeh gledali svojo poslikano steno, katera je po novem govorila čisto drugo zgodbo. Takrat se je še bolj odprlo moje srce.

Kasneje so začele nastajati rokavice, kape, šali … in preko zank sem ugotovila, kako dobro denejo moji duši. In da je v mojih rokah nekaj več.

Z veseljem se učim novih stvari. Naredila sem dva tečaja kaligrafije pri krasni dami zlatih rok, ki je v meni ponovno zbudila ljubezen do lepopisja in dala čarobno mehkobo do ljudi. Nisem človek, ki bi mu nazivi krojili lepši dan, ampak raje pridobljeno znanje uporabim na uporabne načine.

Življenje nam podaja ogromno situacij, v katerih nas lahko prime panika, ali pa zadevo vzameš kot izziv. In ravno tako sem storila iz darila za prijateljico. Iz projekta »Kako akrostih spraviti na platno?« je nastalo novo uživanje, nova relaksacija polna detajlov. Iz izziva je nastal Artušek. Tako imenujem sliko, kjer je združeno platno, akrilne barve in črnilo. Resda sem črnilo spoznala v tehničnih pisalih že v srednji geodetski šoli, sem jih po vseh teh letih z nostalgijo, na nekdaj umazane prste, z vso skrbnostjo usposobila za risanje. Lahko bi rekla, da je bil ta trenutek prelomen za moje ustvarjanje.

Na malo drugačen način, meni bolj ljub. Predvsem z dušo. Ker tako tudi ustvarjam – zdušozadušo. Besede, ki so me zaznamovale, pomenijo več kot samo besedno zvezo. Pomenijo način mojega bit-a. Mojega delovanja. Drugače ne znam – le biti duša duši.

Mojca Baloh 2Zdušozadušo je narejen tudi nakit – z ljubeznijo je ročno narisana vsaka pikica in vsaka vijugica. Vsak kos postane (p)oseben, unikaten, če so dodani napisi npr. otrok, vnučkov, ali pa le kratko sporočilo, v smislu Carpe diem. In v takšnih trenutkih sem hvaležna in počaščena, da sem lahko s svojimi unikatnimi izdelki del teh čarobnih trenutkov. Trenutkov, ki ostanejo.

Pravijo, da človek ustvarjalca začuti. Da ga nekaj potegne. Iskrica v očeh, ko se zaljubiš v novo stvar. Najbolj me veseli, da človeka začutim jaz. In obe duši sta pobožani.

Ni potrebno veliko, le uživajte v barvah in poletite. Ni pomembno kam piha veter. Pomembno je le kako odpremo krila.

Ustvarjam pod imenom Barvna krila, najdete pa me na:

Mojca Baloh bo tudi ena izmed udeleženk dogodka 500 PODJETNIC v letu 2016.

Več o dogodku in možnosti vaše predstavitve na tej povezavi >>